Zgodovina
Naše none aleksandrinke
Množična emigracija ženske delovne sile z Goriške, ki so se kot dojilje in služkinje zaposlovale v Egiptu, se je začela v drugi polovici 19. stoletja, ko se je ob gradnji Sueškega prekopa in po njegovem odprtju leta 1869 povečalo število evropskih podjetnikov v Egiptu, naseljenih predvsem v Aleksandriji in Kairu. Kmečka in meščanska dekleta so se pri bogatih evropskih družinah zaposlovale kot kuharice, sobarice, varuške, dojilje, guvernante, šivilje ...
Samske ženske so ta dela opravljale kot življenjski poklic. V domače kraje so se praviloma vračale le na obisk, za stalno pa so se vrnile šele ob upokojitvi. V mnogo težjem položaju kot neporočene so bile poročene žene in matere, ki so pogosto zapustile komaj nekajmesečnega dojenčka in odšle v dobro plačano službo dojilje v Egipt. Množičnost pojava dokazuje tudi poseben izraz "aleksandrinke", ki se je za te ženske udomačil na Goriškem. Poimenovali so jih po Aleksandriji, mestu, kjer je največ slovenskih žensk in deklet dobilo delo.
Vzroki tovrstne, predvsem začasne delovne emigracije so bili v glavnem ekonomske narave. Zaslužek, ki so ga ženske pošiljale domov bodisi po pošti bodisi občasno po sorodnikih in prijateljih, ki so potovali na obisk v domače kraje ali se za stalno vračali domov, je bil namenjen preživetju družine, pozneje pa tudi šolanju otrok, izgradnji ali obnovi hiše oziroma gospodarskega poslopja. Ženske so se praviloma vrnile domov, ko so zaslužile potrebni denar.
Zadnje ženske z Goriške, ki so še služile v Egiptu, so se z "žulji na duši" vračale domov ob koncu 60-tih in začetku 70-tih let 20. stoletja, sicer je fenomen začel upadati že po koncu druge svetovne vojne.
Doma »lešandrinke«, v Egiptu »les Goriciens, les Slaves, les Slovenes«
Čez Sredozemsko morje so se odpravile slovenska dekleta in žene iskat delo, da bi rešile zadolžene kmetije ali si zaslužile doto. Prva med njimi je po vsej verjetnosti delala pri družini v Gorici ali Trstu, ki jo je povabila, da se skupaj z njimi preseli v takrat cvetoči Egipt. Tako so se odprla vrata množičnemu izseljeništvu deklet in žena iz goriških vasi.
V 2. polovici 19. stoletja je bil vzrok za odhod predvsem posledica zelo slabega položaja slovenskega kmeta, ki so ga povzročili industrializacija, zastarel način kmetovanja in visoki davki. Ob koncu 1. svetovne vojne je bila zaradi posledic vojne in vzpona fašizma revščina na Primorskem toliko hujša. Moški niso dobili dela, ženske pa so se v Egiptu zlahka zaposlile. Opravljale so delo varušk, dojilj, spremljevalk, kuharic, sobaric ali hišnih pomočnic. Ker so bile znane kot dobre delavke, so bile v Egiptu zelo iskane. Imenovali so jih »Les Goriciens, les Slaves, les Slovenes«. Tiste, ki so že delale, so urejale službo sestram, sestričnam, prijateljicam, sosedam, sovaščankam … Zaslužek je bil dober - vsaj štirikrat večji kot v Trstu ali Gorici. Ker so se odnosi v družinskem krogu po vsakem odhodu vse bolj rahljali, je postala vrnitev vse težja. Nekatere so šle v Egipt le enkrat, večinoma pa se še vračale. Nemalo jih je delalo stran od doma in domovine vse svoje življenje. Ko so se po spremembi oblasti v 50-ih letih 20. stoletja družine, pri katerih so delale, začele izseljevati iz Egipta, so jih pogosto vzele s seboj.
Najtežje je bilo dojiljam, saj so morale zaradi dela, ki so ga opravljale, svojega komaj rojenega otroka pustiti doma in s svojim mlekom hraniti tujega. Usode teh aleksandrink in njihovih potomcev so bile najbolj žalostne. Pisale pa so se tudi srečne zgodbe.
Nekatere med njimi so v Egiptu spoznale ljubezen ter se dobro poročile. Zdaj so njihovi otroci razkropljeni po celem svetu – od Kanade, ZDA, Francije, Švice vse tja do Avstralije.
Srečevale so se v parkih in ob nedeljskih popoldnevih
Že konec 19. stoletja je bilo ustanovljeno slovansko društvo »Sloga«, ki se je kasneje preimenovalo v slovensko društvo »Slovenska palma ob Nilu«. V sklopu društva je začelo delovati zavetišče »Azil Franja Josipa«, ki je skrbelo za brezposelna dekleta. Od leta 1908 so skrb za dekleta - najprej v Aleksandriji, nato še v Kairu - prevzele šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja. Pozneje so v njem delovali slovenska šola, vrtec in knjižnica. Podobno društvo je delovalo tudi v Kairu – leta 1908 ustanovljeno društvo sv. Cirila in Metoda.
Da bi se v azilu aleksandrinke počutile kot doma, je sestra Beata Gomišček iz Solkana uredila kapelico s svetogorsko materjo božjo, prav tako so sestre na vrtu sejale radič, da so lahko naše aleksandrinke ob nedeljah s pravo pobožnostjo okusile znano jim zelenjavo.
Tiste, ki so delale kot varuške, so se pogosto srečevale, saj so vsak dan vodile svoje varovance na sprehode v park. Poleg tega so se srečevale ob nedeljah popoldne, ko so bile proste dela. Srečanja so popestrile s petjem domačih pesmi, z branjem knjig, s slovenskim bogoslužjem in z gledališko dejavnostjo. Ob srečanjih so si izmenjevale novice od doma in se bodrile in tolažile. Če je bilo mogoče, so ena drugi pomagale. Ob toliko znanih obrazih in ob poslušanju domače besede so se počutile bližje domu.