Oblačilna kultura
Moda kot statusni simbol naših prednic
V času vladavine Kedivov, ki so zaradi zadolženosti prepustili Veliki Britaniji politično oblast, se je začel močan selitveni val premožnih Evropejcev v Egipt. Vse bolj se je uveljavljal angleški snobizem. Priseljenci so razkazovali visok družbeni status tudi z zunanjim izgledom, kar je vplivalo tudi na status služabnikov, ki so sedeli pri gospodarjevi mizi. Dojilje, varuške in strežnice so nosile posebne uniforme. Gospodaričine spremljevalke, »dame de compagnie«, ki so spremljale gospo v javnosti, so morale biti vitke, lepe, uglajenega vedenja in oblečene po zadnji modi, tako da so jih gospe s ponosom razkazovale.
Modne smernice so prihajale tako iz Anglije kot iz Francije. Gospe so takrat še vedno pod obleko nosile steznike, ki so bili oblikovani tako, da so potisnili prsi naprej in boke nazaj. Od tu ime S-linija, ki poudarja ozek pas. Tanjša in mehkejša je bila tkanina, bolj imenitna je bila gospa. Pomemben del takratne ženske garderobe so bile čipkaste bluze zapete do vratu. Čipkasto ali bombažno bluzo, okrašeno z najrazličnejšimi vezenimi ali svilenimi trakovi, so oblekle h krilu, ki je segalo do tal. Pogoste so bile tudi preproste dvodelne obleke.
Oblačila so si lepšale z najrazličnejšimi dodatki, ki so nakazovali imetnikov družbeni položaj in predstavljali določeno časovno obdobje. Zložljive pahljače so prišle iz Daljnega vzhoda. Dežniki – sončniki, ki so jih uporabljali že v 18. stol. v Franciji, so bili pomemben modni dodatek. Značilnost obdobja angleške nadoblasti so bile spete frizure in nakit. Najbolj priljubljeni pa so bili biseri, dolge ogrlice, broške in drobni, viseči uhani.
Moda v Fuadovem času
Po letu 1922, v času Fuadove kraljevine, je v Egiptu družba postala vse bolj pisana. Medtem ko so v prejšnjih letih prihajali predvsem poslovneži z velikimi finančnimi vložki v Port Saidu, Aleksandriji in Kairu, so jim sedaj sledili evropski mali delničarji, obrtniki in rokodelci skupaj z družinami ter posamezniki oz. posameznice, ki so zaradi neugodnih domačih gospodarsko-političnih razmer v Egiptu iskali sredstva za preživetje sebe in svojih družin. S tem se je prestižnost oblačenja zmanjšala, še vedno pa je bila pod evropskim vplivom.
Ženski zgled se je spremenil, postava je na videz delovala pokončnejše. Mehko blago so nadomeščale trpežnejše tkanine. Silhueta je postala dolga in ravna, prsi niso bile več tako izrazite, postale so sploščene, pas pa spuščen na boke. Vzdolžno linijo je poudarjala pogosta uporaba plisiranih tkanin.
Ženska emancipacija je poskrbela za udobnejša oblačila in mehko spodnje perilo, stezniki so praktično izginili. Krila so se zožila in včasih so bila tako ozka, da so ženske v njih le še drobencljale. Posledično so se začela krila oz. obleke tudi krajšati. Zelo priljubljeni so bili čevlji s paskom okrog gležnja in male ročne torbice. Iz Amerike se je širil vpliv poskakujočega plesa – charlestona, ki je s seboj prinašal rabo resic in verižic. Vse pomembnejši so postajali klobuki – »cloche«, ki so s svojo zvončasto obliko pokrili glavo in ušesa. V tem času so vpeljali tudi trajne kodre, ki so ostali priljubljeni še vsa trideseta leta.
Moda v Farukovem času
Gospodarska kriza je tako v Franciji kot Veliki Britaniji pripeljala do uvedbe "uporabnih" oblačil. Vpliv se je širil po vsem svetu. V Egiptu je bilo spremembe v oblačenju opaziti že proti koncu vladavine kralja Fuada, še bolj pa za časa vladavine kralja Faruka od leta 1936 dalje, ko so se britanske okupacijske čete umaknile v območje Sueškega prekopa. Egipt je začel postajati vse bolj islamsko arabski s strogimi hierarhičnimi načeli, ki so se zaznavala celo na registrskih tablicah vozil.
Vsakdanje žensko oblačilo so sestavljali: klobuček, suknjič z oglatimi podloženimi rameni, dokolensko krilo in zmerni čevlji. Trpežne volnene tkanine so bile pogosto v karirastih ali pepita vzorcih. Na ženske obleke je najbolj vplival poševni rez, ki je ustvarjal dinamiko in videz, da se obleka bolj prilega k telesu. Ženske so se poslovile od fantovske silhuete s ploskimi prsmi in nizkim pasom iz 20. let. Priljubljena je bila črno-bela kombinacija, tako v vzorčenju kot tudi v uporabi belih ovratnikov in obrob. Povojni optimizem pa se je kazal predvsem v povečani uporabi vzorčastih tkanin za ženske obleke, bluze in rute. Slednje so bile nov modni dodatek, narejen iz naravne ali umetne svile, potiskane s tedaj priljubljenimi izrazito stiliziranimi vzorci.
