Seznam Pesmi
Aljoša Stražiščar
Aleksandrija
V 19. stoletju kriza kaže zobe,
številne družine obubožane,
hišico si jih dvanajst deli,
malokatera zadolžena ni.
Ko bi le njivica njihova bila,
da bi lačna usta nasitila,
so možje gospodarjem kmetovali,
a ti so jim le borno malico dali.
Naša primorska žena,
drobna, delovna, poštena,
da bi za potrebe zaslužila,
se za Egipt je odločila.
Začutila je težo, obdajal jo je dvom,
kako pustiti dete malo, dom?
Bila nedvomno je težja odločitev,
a na žalost edina rešitev.
Zaradi grenkega slovesa
na ladji je jokala,
ni zatisnila očesa,
od bojazni trepetala.
Dete bogatašev je tam dojila,
pazila na njihov je zaklad,
učila se lepih je manir,
tujega jezika in navad.
Misel na dom, na moža,
al' sinek njen je zdrav, al' spi?
Al joče, ker nje tam ni,
ji je nedvomno pila kri.
Po več letih se je vrnila,
in je sinek prepoznal,
moža, domače je razveselila,
denar je revščino pregnal.
Njej, ki usoda jo je od domačih ločila,
za njeno odločnost, korajžo tedaj,
da odšla je v daljni Egipt,
da premakne socialni položaj.
Zaradi nje predhodno društvo smo ustanovili,
smo tudi muzejček otvorili,
vsako leto priredimo proslavo,
s ponosom, grenkobo in slavo.
<nazaj