Novice
11.02.2015
Govor mag. Darinke Kozinc v Renčah, 8. 2. 2015
Drage občanke in občani občine Renče Vogrsko, vsi prisotni, spoštovani visoki gostje, prijatelji, organizatorji današnje slovesnosti, dovolite mi, da že v nagovoru uporabim misel mag. Inge Brezigar, da nam aleksandrinke še danes pomagajo in danes so nas združile ob knjigi stkanih iz njihovih življenjskih usod in nam omogočile, da skupaj preživimo lep in čustveno doživet današnji popoldne.
Spodnja Vipavska dolina, ta lepa in sicer rodovitna dolina, v preteklosti v letih od 1850 do 1950 ni zmogla preživeti številnih družin, in v tem razdobju je Egipt zlasti Aleksandrija in Kairo nudil priložnost zaslužka pretežno ženskemu delu prebivalstva, bogate evropske družine so potrebovale zanesljivo osebje in naša dekleta in žene so si v deželi ob Nilu ustvarile sloves pridnih, delovnih, zvestih, čistih, poštenih služabnic, vzgojiteljic, dojilj, sobaric, družabnic, kuharic, šivilj…. Naše izseljenke iz revnih, obubožanih vasi so se v tej vroči deželi tudi prvič srečale z visoko družbo in svetovljanstvom, kar je pripomoglo k njihovemu osebnostnemu razvoju, medtem ko se svet doma ni posebej spreminjal.
Obenem je bil to čas drugačnih povezav, ki so bile vezane zgolj na pisma in novice preko tistih, ki so se vračale. O življenju aleksandrink v Egiptu se je doma bolj ugibalo in ob kozarčku v gostilni spletalo različne zgodbe. Vedeti moramo, da patriarhalna družba, ki je ne nazadnje ekonomsko in preživetveno bila odvisna od tistih »štrlin«, ki so jih zaslužile ženske, bila ranjena na najbolj občutljivem mestu, da glava družine ne zmore preživljati družine. Po drugi strani pa je zasluženi denar in širina, ki ga je omogočal tuji svet našim ženam in dekletom pomagal k samozavesti in ne nazadnje k emancipaciji. In še celo danes kljub v ustavo zapisani enakopravnosti ženske čutimo, da tej enakopravnosti manjka tisti pomemben delček zaradi katerega še vedno ne moremo biti popolnoma »enakopravne« in so nam poti do nekaterih mest otežene ali celo zaprte, za kar se je uveljavil izraz »stekleni strop ali glass ceiling«.
Pojav ženskega izseljenstva, po približnih podatkih se ocenjuje na 7000 žensk in deklet, je bil dolgo časa zastrt in zatajevan pojav, kot bi se naši ljudje tega sramovali. Srca, ponos, bolečine, rane…vse to se je pričelo odpirati šele , ko je grenke tančice skrivnostnosti začela odkrivati najprej Dorica Makuc, ki ni bila vedno prijazno sprejeta, ko je opravljala raziskave in pomembno vlogo je odigralo Društvo za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink, medtem ko je film Metoda Pevca osvetlil različne zgodbe in aleksandrinke poslal med zvezde.
Pojem aleksandrinke se za večino ljudi največkrat vrti okrog lika dojilje, ki doma zapusti dojenčka in svoje mleko in telo ponudi tujemu otroku. Kot mati je razpeta med zapuščenim lastnim dojenčkom in tujim dojenčkom za katerega jo dobro plačujejo. Tuji dojenček zavzame mesto njenega otroka, ne izrine ga, kajti v njenih prsih je nekje potlačena bolečina in sled krivde, kajti to ženske prevzemajo zgolj nase, ki se ob vrnitvi in srečanju dveh tujcev po dolgih letih težko preseže zamero, ki jo goji otrok do matere. In ta tuji dojenček postane kot njen otrok, saj tudi njegova mati, bogata gospa nima časa zanj, ker je zaposlena z lepotičenjem in različnimi sprejemi.
Ta zamera, ta občutek zapuščenosti, ki ga nekateri otroci aleksandrink opišejo s spuščenim robom krila, manjkajočim gumbom na majici, hladnim štedilnikom, obupno hrepeneč po materini roki in njenem varnem naročju, kar pripišejo, razen v redkih izjemah materam, očitajo jim da so jih zapustile, kot da so jih želele zapustiti in ne razumejo to trgajočo vez, ko je aleksandrinka na krovu parnika razdvojena in v tesnobi strmela v bližajočo se obalo Aleksandrije.
Na steni ene izmed hiš v Prvačini sem videla fotografijo, oče in šest otrok. Na fotografijah naših družin ni bilo mater, je grenko rekla lastnica fotografije.
In druga zgodba, mati aleksandrinka je na nedeljskem kosilu pri svoji rodni hčeri, ko zazvoni telefon in mati oživi, ko se na drugi strani oglasi varovanka, mon cheri odmeva po hiši. Hčerka skloni glavo, molče pripravlja kosilo naprej in po licu ji spolzi solza. Mater si deli, le da je več ljubezni namenjeno varovanki, saj je prav varovanka užila vse tisto, kar bi po naravni pravici pripadalo njej, rodni hčerki.
S. Francka Martelanc, ki je leta 1929 zasnovala zatočišče v Kairu in je dobila za svoje dobrodelno delovanje leta 1974 priznanje egiptovskega predsednika Sadata. Njene besede: »Vesela sem, da ni več emigracije,« je dejala gospe Dorici Makuc, »vi ne veste koliko solza je bilo tukaj ob nedeljah popoldne, ko so nas obiskovale tudi dojilje s tujimi otroki in se pogovarjale ter nas spraševale, kaj se vendar dogaja z njihovimi otroki doma, kdo čuva dojenčka, kaj dela mož, do kdaj bo še pri moči nona, da bo skrbela za vso družino. V teh popoldnevih in pri teh obiskih smo videle trpljenje mladih mater, ki so za rešitev doma, največkrat zakopanega v dolgove, svoje mleko in zdravo telo dajale tujemu otroku. In ko so rodile še drugič, tretjič, so prišle vsakič v Egipt, kajti dojilje so bile najbolje plačane in z vsakim otrokom je rasel grunt, raslo pa je tudi trpljenje teh žensk. Da se le nikoli ne bi več ponovilo to, kar je bilo, nikoli več.«
In naj k temu dodam še misel žal že pokojnega Dragotina Volka z Gradišča, ki je kot desetleten deček odšel za mamo v Aleksandrijo: »Naše žene so bile verne in so se držale cerkvenih naukov. Mnoge med njimi so zelo trpele….«
Pa vendar, danes so enostarševske družine že kar pogost pojav in nehote se mi vsiljuje vprašanje, mar družine doma niso znale zaščititi otroka in mu o dolgoletni materini službi povedat na drugačen način in ali ni bilo nikogar, ki bi prišil tisti manjkajoči gumb in rob krila? Kaj se je pravzaprav dogajalo ? Mogoče bi znali odgovoriti, da je bilo otrok takrat veliko in niso imeli takega mesta kot ga v naših družinah zasedajo danes, ko mogoče že pretiravam v drugo smer.
Velika bolečina je bila tudi ločenost mladega para, najboljša in najlepša leta v katerem bi se oba razcvetela kot moški in kot ženska, so minila v služenju za preživetje, za grunt, za dokup njivice, za odplačilo dolgov. To je bila žrtev, ki so jo plačevali mladi pari na oltarju fašizma in ne nazadnje tudi prejšnji skupni državi Avstriji.
Tako kot smo ljudje različni, tako so bile različne zgodbe, vsaka je imela svojo pot in svojo usodo. Bili so zdrsi, bili so padci in bile so uspešne poti zgrajene na poštenem delu.
In te zgodbe o katerih so se v okruških pripovedovale po vasi, so sedaj našle svoje mesto v knjigi, zato da jih ne bi prekril prah pozabe.
Za Prvačino je poskrbel Peter Zorn, za Renče je podatke in zgodbe zbirala Stazica Zorn, za kar ji izrekam čestitke in iskreno zahvalo. Veliko nevidnega dela se skriva za besedami v knjigi, ure in ure potrpežljivih pogovorov, postavljanja izgovorjenih besed na pravo mesto in ne nazadnje še dokončno oblikovanje ob strokovni pomoči delavcev Goriškega muzeja. Toda knjiga prepolna zgodb tistega časa, je rojena in bo ostala.
Zagotovo se bodo po tem zgledu opogumili posamezniki v drugih vaseh in za svoj kraj zapisali tisto kar še vedo. Pričakujemo, da bodo to storili na Gradišču, v Bukovici, Biljah, Mirnu, Dornberku, Braniku…
Čas je tudi, da osvetlimo pozitivne vidike aleksandrinstva, vsega tistega kar so svetovljanke prinašale domov, čistočo, bolj kulturno obnašanje, red za mizo, nove recepte, poznavanje jezikov in navad drugih narodov-odpiranje okna znanja in strpnost do sobivanja z drugimi. In palme!
Omeniti moram še en pomemben vidik –bile so neke vrste kulturne ambasadorke, naše aleksandrinke so svoje domače navade, vrednote, poglede na svet, slovenske pesmi in jedi nehote prenašale na tuje otroke, ki so jih vzgajale. In ganljivo je bilo poslušat pričevanja teh otrok o svojih nanah. Mogoče ne vedo vsi, da je recept za gubanco dobil svoje mesto v kuharski knjigi Claudie Roden, ki je imela slovensko varuško iz Batuj.
Nezavedno so širile slovensko kulturo!
Veliko med njimi si ni nikoli ustvarilo svojih družin, bile so predane svojim varovancem in njihovim družinam. V sebi so zatrle in žrtvovale željo po lastni družini.
Matilda Vidmar iz Oševljeka je bila ena izmed tistih, ki si nikoli ni ustvarila svoje družine, s svojimi gospodarji je živela po izgonu iz Egipta v Franciji in se šele v pozni starosti naselila v Gorici. Bila je to živahna in inteligenta gospa in mi je v odkritosti rekla, saj sem imela snubca s Krasa, mizar je bil po poklicu, kdo ve, če bi …pa je bil le preblisk, takoj je prešla na svoja varovanca in mi zaupala, kako ju je pripeljala poleti v Oševljek, na svoj dom. Še dobro,da gospa ni vedela v kaj sem pripeljala njena otroka, groza, saj še stranišča nismo imeli! je z nasmehom dodala.
Tudi danes govorimo o revščini, da, toda to je bila predvsem drugačna revščina, kajti takrat v času aleksandrink se je bil trd boj za obstanek, to je bil čas ko sociala ni delovala in ta vzpostavljena pot v Egipt je rešila obstoj marsikatere družine, naj si to priznamo ali ne. Ta del Primorske je v tistem stoletnem obdobju izseljenstva preživel zaradi žensk, njihovega dela in odrekanja in ne nazadnje ozrimo se po naši dolini, veliko zemlje je bilo kupljene prav z denarjem aleksandrink.
Danes se nam zgodovina ponavlja, sicer v drugačni preobleki, tudi Slovenija ni v stanju preživeti svojih mladih družin, pretresla me je zgodba mladega para, ko mož odhaja v službo v Avstralijo, ker oba z ženo ne dobita službe doma in sta naveličana, da jima morajo pomagati starši. Žena z otrokoma ostaja v Sloveniji. Lahkotnost izjav naše politike, da saj si lahko naša mladina poišče delo v tujini, je zelo kratkovidna. Brez razmišljanja žrtvujejo sposobne izobražene ljudi! Pa prav ti bi si morali prebrati kakšno knjigo o aleksandrinkah ali si ogledati film in prebrati zapis na spominski plošči v azilu šolskih sester sv. Frančiška v Aleksandriji.. »da se ne bi več ponovilo!«
Ker ohranjanje spominov na nekoč, pomeni tudi drobec hvaležnosti do vseh, ki so nam tlakovali danes ,v Prvačini že obstaja muzejska zbirka, ki po eni strani valorizira neprecenljivo zapuščino obenem pa umešča fenomen ženske emigracije in začetek emancipacije na svetovni zemljevid človeštva, veljalo bi razmisliti o možnosti vpisa na Unescov seznam kulturne dediščine. Aleksandrinke so unikatna zgodba z velikim potencialom in če spet uporabim besede Inge Brezigar, Aleksandrinke lahko za nas poskrbijo tudi v prihodnosti.
Naj ob zaključku izrazim zahvalo še občini Renče Vogrsko in kulturnemu atašeju Arabske republike Egipt, gospodu Tamer Ghali-ju saj s svojo prisotnostjo jamči, da bo vse kar je bilo nekdaj skupnega, lahko našlo sodelovanje tudi za danes in jutri.
In ne nazadnje hvala vsem vam, ki ste prišli in na ta način počastili ne le aleksandrinke pač pa tudi slovenski kulturni praznik in zato mi dovolite, da simbolno zaključim z verzi našega največjega pesnika:
Nazadnje še, prijatli
Kozarce zase vzdignimo,
Ki smo zato se zbratli,
Ker dobro v srcu mislimo!
Hvala za pozornost!
< nazaj