Novice
25.02.2010
Ga. Matilda praznuje 100 let
Gospa Matilda Vidmar je svoje otroštvo preživela na Gradišču nad Prvačino. Življenjska pot jo je odpeljala v Egipt. Danes je ena redkih še živečih aleksandrink. Gospa Matilda bo 26. februarja 2010 praznovala svoj 100. rojstni dan. Društvo za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink se bo poklonilo njenim 100-im letom življenjskih izkušenj, spominov, doživetij, požrtvovalnosti, poguma, vztrajnosti in neizmerne pozitivne volje do življenja. Obiskali jo bomo skupaj s podžupanom Mestne občine Nova Gorica g. Matejem Arčonom na njenem domu v Gorici in ji iskreno čestitali.
Ob tej priložnosti ji je njena nečakinja poklonila pesem, ki zaokroža vse njeno stoletno življenje, z vsemi lepimi in manj lepimi življenjskimi trenutki.
Suzana Černe: TETI MATILDI ZA 100. ROJSTNI DAN
Kakor danes, pred sto leti
zvončki beli so vzcveteli.
Pri „Štifinavih“ doma
punčka je na svet prišla.
Ko še niti ni shodila,
se v žerjavico je prevrnila.
Ta na licu je pečat pustila,
da bi druge osrečila.
Mamica je ni cartala,
otrokom osmim je življenje dala.
Z njimi je v begunstvo šla,
brez moža, le z vero v Boga.
Dom so porušile granate,
zdrobile pod svoje ga podplate,
a peklenske te temnice,
strle niso ne srca, ne lice.
Od tedaj v baraki so živeli,
tam slavčki so, škrjančki peli,
po „Starcu“ bosi so hodili,
med seboj se kregali in veselili.
Se šivati je deklica naučila,
da bi kako Lir'co zaslužila,
a srce delovno, nemirno,
želelo je plačilo zmerno.
Ko deklina je postala,
v Egipt se daljni je podala.
Tja za „Dado“ je odšla,
da tujim bi otrokom mama bila.
A v srcu vedno je želela,
da družina njivico bi imela,
da bi dolgove poravnala,
da bi starša v miru spala.
Ta deklica si naša teta ti,
ki danes še za nas skrbi.
Tudi „tvojih“ otrok nisi pozabila,
tudi njim srce si podarila.
Vsak teden telefon se oglasi,
„Jaja, radi te imamo vsi!“
Kako veliko tvoje je srce,
le sam Bog večni ve.
Si po „žardinah“ otroke vodila
na počitnice v Monako, v Švico si hodila;
šampanjec pila, po hotelih se gostila,
a doma nikdar nisi pozabila.
Po vojni Egipt si zapustila,
s „tvojimi“ v Pariz se preselila,
a čim si se upokojila,
v Gorici stanovanje si kupila.
Vedno močnò si si želela,
da blizu doma bi živela.
Pred časom stanovanje si prodala,
denar med nas si ves razdala.
Kar se ti po svetu je godilo,
marsikaj v pozabo je utonilo,
a še dobro veš, da v Gorico mleko si nosila,
kako po vodo v klanec si hodila,
da si v Vipavi plavat' se učila,
da vedno bosa si hodila,
komu vse balo si sešila ...
tega nikdar nisi pozabila.
Na sosede „Uaučkive“ iz tistih let
spominja te otroški svet.
Sprašuješ: „A od njih še kdo živi?“
Ne moreš razumeti, da jih več ni!
Danes pravijo ti „Lešandrinka“,
med redkimi, ki še žive,
ti prava si Slovenka,
Primorsko – nekoč zatirano dekle.
Otroci „tvoji“ so Šampanjec ti poslali,
da bi stoletnico čim lepše praznovali.
Ljuba teta, hvala ti za vse,
kar storila si in delaš še!
Zdaj kozarčke si nalijmo
in ga na tvoje zdravje pijmo!
Pesem ji bodo prebrali na njen rojstni dan ob prisotnosti njenih nečakov, pranečakov in pra-pranečakov in ji tudi z njo izkazali vso ljubezen in spoštovanje.
< nazaj